Vsak človek živi svojo resničnost. Resničnost, ki je pogojevana z vzgojo, izkušnjami, družbenim okoljem, prepričanji, vrednotami, prehojeno potjo. To je edina resničnost, ki jo bomo kadarkoli poznali do potankosti. Ko stopamo v odnose, nam ta kroji filter skozi katerega doživljamo in vrednotimo druge. Če želimo resničnost drugih spoznati na pristen način, preko omejitev lastnega filtra, moramo vklopiti empatijo, našo psihološko sposobnost vživljanja v resničnost druge osebe, pogosto pojasnjene s prispodobo ‘hoditi v čevljih drugega’.
Empatija je torej prirojena danost, ki nam omogoča razumeti tako kontekst, kot tudi notranje stanje drugega; in je subtilna nit, s katero tkemo pristne odnose in trdno povezanost.
Empatija je neizpodbitna sposobnost velikih voditeljev in pogoj, ki bi mu morali zadostiti vsi, ki vodijo ljudi. Zakaj? Preprosto zato, ker smo ljudje ljudje in ne zgolj vloge, ki jih nosimo in rezultati, ki jih ustvarjamo. Vsak strokovnjak, vsak posameznik, ki vstopa v vlogo vodenja drugih, se mora zavedati pomena spremljajoče tranzicije na ravni odgovornosti – od odgovornosti za doseganje neposrednih rezultatov k odgovornosti za ljudi, ki ustvarjajo rezultate; vsaka organizacija pa svoje dolžnosti nuditi ustrezna znanja, čas in priložnost postopnega prehoda.
Spregovôri zadnji
Ljudje se radi zgledujemo po vzornikih in smo se pripravljeni učiti od starejših sodelavcev in predvsem vodij, če le nimamo vere v svoje sposobnosti prenapihnjene. Nelson Mandela je bil voditelj, ki je svojo veličino izkazoval med drugim tudi z empatijo. Pripovedoval je, da mu je bila le-ta privzgojena že od malega. Njegov oče je bil plemenski poglavar in od njega se je učil, kako voditi z empatijo.
Pri vodenju se je Mandela po očetovem zgledu držal dveh pravil: 1) svojo pozicijo je doživljal kot sedenje v krogu, med sebi enakimi ljudmi – na ravni iz oči v oči – tudi ko je stal na odru in tudi v ‘ovalnih pisarnah’ in 2) vedno je spregovoril zadnji.
Slednje pravilo, ki ga nemalokrat opazimo tudi pri manj velikih vodjih, ni bilo nikakor spodbujeno s ‘pomembnostjo zadnjega govorca’, pač pa z zavestjo, da se kaj hitro lahko ujamemo v preslišanje drugih, ko enkrat povemo, kar mislimo. Spregovoriti zadnji nosi večslojno vrednost: izostri našo zavestno prisotnost in osredotočenost na poslušanje, kar vzbudi občutek slišanosti in vključenosti ter odpre možnost tvorjenja boljše odločitve na podlagi različnih pogledov in idej. Neprecenljivo! Za vodjo in za vse člane tima.
Tri ravni in dve pasti empatije
Dr. Paul Ekman, psiholog, ki je svoje življenje posvetil raziskovanju neverbalnih vedenjskih vzorcev, razlikuje tri ravni empatije. Prva raven je kognitivna empatija, kar pomeni imeti sposobnost razumeti sogovornika na ravni njegovega razmišljanja in dojemanja situacije. Gre torej za sposobnost slišati drugo perspektivo. Z vidika vodenja, nam ta raven empatije nudi oporo npr. za uspešna pogajanja in motiviranje zaposlenih. Ekman osvetljuje tudi temno plat ali prvo past, ki se lahko izrazi v manipulaciji, v zlorabi te svoje sposobnosti za doseganje cilja v odsotnosti skrbi za posledice dobrobiti sočloveka.
Druga raven empatije je čustvena empatija, torej sposobnost vpogleda v notranje stanje sogovornika. Ta terja od nas zmožnost priklica čustvene notranjosti v nas samih in lastne življenjske izkušnje. Na primer, ko vidimo, da se sodelavec, kljub poskušanju, ne premakne iz mrtve točke, bomo njegovo notranje stanje frustracije razumeli bistveno hitreje skozi priklic lastne podobne izkušnje. Tovrstna odprtost je pogoj za vzpostavitev globlje povezanosti, ki obenem predstavlja drugo past ali nevarnost v primeru, da ne obvladujemo svojega čustvenega sveta. Ko ne zmoremo jasno razmejiti bolečine drugega z lastnim doživljanjem, nas namreč lahko zanese v neljubi stres. Prav zato je čustvena čvrstost tako pomembna sposobnost vodij. Pri vodjih, ki nimajo te zrelosti nemalokrat opazimo nevidni ščit, izražen kot odmaknjenost, nedostopnost ali ne-vpletenost, ki ima za posledico plitke odnose, šibak vpliv in občutek pri drugih, da nam ni mar zanje.
Tretja in obenem najgloblja raven empatije je sočutje. Sočutje je globlje od razumevanja perspektive drugega in globlje od so-čutenja sogovornikovega čustvenega stanja. Pomeni, ne le ‘obuti si čevlje drugega’, pač pa tudi hoditi v njih od pisarne do doma, nemara k bolnemu otroku, obnemoglim staršem ali v sogovornikovo preteklost v želji po razjasnitvi, zakaj ima tako drugačen pogled na situacijo od vašega. Sočutje sproža naš spontan in brezpogojen odziv po ukrepanju, po pomoči. Brené Brown, raziskovalka moči ranljivosti, opisuje sočutje s situacijo, ko se nekdo znajde v ‘luknji’.
Sočuten odziv je, da zlezemo v luknjo k osebi, ki je v njej in ne da vpijmo vanjo: »Ja pa kaj je narobe s tabo, da si v luknji?«
Pogoj za vstop na to raven je dovoljenje samemu sebi, da smo videni ‘zgolj’ kot človek in ne kot vloga. Se sliši tvegano? Iskreno, še nikoli nisem slišala za zlorabo sočutja. Nemara zato, ker ga je premalo, ali pač zato, ker tega tveganja na tej ravni človeške povezanosti preprosto ni.
Empatija je izbira
Empatija je izbira in je odločitev, ki jo sprejmemo v trenutku, ko na primer nagovorimo člana tima, ki že dva kvartala ni dosegel zastavljenega cilja. Ga boste nagovorili takole: »Peter, že pol leta si pod planom. Če se bo to nadaljevalo, ti povem lahko le to, da je tvoja prihodnost negotova.« ali takole: »Peter, vidim, da že pol leta ne dosegaš plana. Skrbi me zate. Se lahko pogovoriva? Kdaj imaš čas?«
Empatijo lahko razvijamo in tako poglabljamo svojo občutljivost za razumevanje so-človeka, drugačnih pogledov, kakor tudi samega sebe. Kaj so torej GRADNIKI EMPATIJE?
Pristno zanimanje za druge
Pristno zanimanje za druge je – povedano z drugimi besedami – preseganje obsedenosti s seboj.
Svet se ne vrti okoli nas samih in sami ne zmoremo prav veliko. Kot vodjo vas morata gnati zanimanje in skrb za ljudi. Kdo so, kako živijo, kaj počnejo najraje, o čem sanjajo, kako gledajo na svet, zakaj razmišljajo kot razmišljajo. Kakor tudi, kaj moram in kaj lahko storim jaz, da jim omogočim dobre pogoje, v katerih bodo doprinašali, ustvarjali in se razvijali. Le preko spoznavanja perspektiv drugih, lahko ustvarimo stične točke, ki bodo dobra izhodišča za skupno pot naprej.
Poslušanje
Empatično poslušanje je globoka raven poslušanja, ki presega zgolj razumevanje sporočila. Pogojuje ga želja po razumevanju stanja osebe, njegovem počutju, razjasnitvi razlogov za npr. neko odločitev, globljega vzgiba in notranje motivacije za takšno odločitev. Ko omenim poslušanje, tudi mislim poslušanje, torej aktivnost, ki je ne prekinjamo z govorom.
Zakaj je to tako težko doseči? Zaradi ‘naravne napake’ oziroma neskladja med zmožnostjo naših možganov pri sprejemanju informacij in hitrostjo govora. Naši možgani so namreč sposobni procesiranja 450 besed na minuto, medtem ko je hitrost našega govora v povprečju 120 besed na minuto. To neskladje dopušča našim možganom, da tri četrtine svoje zmožnosti zavestne prisotnosti v pogovoru porabijo po svoje. Zelo radi skačejo v zaključke, razsojajo, iščejo potrditev za naš prav in ko jo zaznajo, odtavajo v predenje drugih misli.
Da bi okrepili zmožnost empatičnega poslušanje se moramo torej izuriti! Zavedanje tega neskladja je dobro izhodišče. Ko zaznamo, da nismo več pozorni, lahko našo osredotočenost zagotovimo z opazovanjem neverbalnih signalov ali tvorjenjem vprašanj, ki bodo poglobila razumevanje in nam zagotavljajo pridobitev celostne slike.
Iz oči v oči
Empatija nam omogoča pogled na svet skozi perspektivo druge osebe in s tem bogati naš pogled. Odpira pa tudi prostor, da izrazimo svoje skrbi in pomisleke in tako razbremenimo svoj notranji prostor. Empatija NI enosmeren proces, pač pa je izmenjava, je vzajemno doživljanje, ki se zgodi na globlji ravni – preko forme in formalnosti, iz oči v oči, na ravni človečnosti. Vklop empatije nam vsem pomaga preseči deljenja na MI in VI ter doživljanje drugih kot problema na poti doseganja svojih ali skupnih ciljev. Subjektivna resničnost postane skozi vzvod empatije skupna – človeška izkušnja in naše vodenje pozitiven doprinos k takšni izkušnji.
Vsak človek, vsaka situacija, vsaka odločitev in vsaka izkušnja ima prav toliko resnic, kot je opazovalcev. Z vklopom empatije dobimo priložnost vpogleda v različne resničnosti in ko empatija postane naš izbrani način vodenja in življenja, nas nagradi s spoznanjem, da te resničnosti pravzaprav niso tako različne. Spoznamo, da imamo vsi ljudje podobna življenjska stremljenja, da se v svojih željah ne razlikujemo prav veliko, da smo vsi včasih na vrhu in včasih na dnu in, da se prav vsi radi spominjamo tistih vodij, ki so se nam pomagali pobrati, s katerimi smo slavili uspehe in od katerih smo se učili – tudi empatije.
Tokratno glasbeno spremljavo branju prispeva Duke Ellington, jazz pianist in eden najuspešnejših jazz skladateljev in dirigentov vseh časov. Naslov skladbe iz leta 1931 Don’t Mean A Thing (If It Ain’t Got That Swing) lahko ob poslušanju izvedbe z Ello Fitzgerald pomensko prikrojite naslovni temi.