Ker pisanje zgolj o izzivih nima vrednosti samo po sebi, bom skušala v besede ukriviti tiste voditeljske kakovosti in pozornosti, ki vam bodo v oporo pri njihovem preseganju. Pri tem pa bom vlekla vzporednico z jazzom. Zakaj ravno jazz?
Struktura, v kateri delujejo vodje, ni več organizacija, pač pa globalni kontekst. Ta pa je postal nepredvidljiv, pogojevan s hitro spreminjajočimi se razmerami v gospodarstvu, politiki, družbi, okolju, na večino katerih nimamo neposrednega vpliva.
Se motim, če rečem, da postajajo razmere, v katerih stremijo organizacije k doseganju ciljev, vse bolj podobne jazzu?
Mnogim jazz sicer ni všeč. Zdi se jim prezahteven, premalo ubran, preveč kaotičen. Zveni znano? Mar ne postajajo okoliščine, v katerih delujemo, vedno bolj zapletene, terjajo neprestano pozornost usmerjeno na spremembe in iskanje rešitev? To je jazz, pa naj nam je ljubo ali pa ne. Kaj nam je torej storiti? Nič drugega, kot naučiti se ‘igrati jazz’. Kaj drugega pa je jazz, če ne ravno prilagajanje, razvoj in improvizacija v trenutku igranja samega.
Kakšen je oder na katerem igramo
Predstavljamo si, da igramo s svojim orkestrom na plavajočem odru, ki je sicer zasidran v svoji panogi, v regiji, zakonodajnem okvirju in še čem. Ko pride val, se malo zazibljemo, a nam ni nič hudega. Tudi če komu pade inštrument z rok, ga bo pobral in uporabljal dalje, kot prej.
Včasih prihrumi nevihta – v podobi prevzema, reorganizacije, klatenja stroškov, preštevanja vrst. Pride nov dirigent, prva violina gre v drugo vrsto, tolkalci so odpuščeni, trobilci se že učijo trobljenja v nov rog. Vsekakor neprijetno, a preživetveni nagon nas ohrani pri življenju.
Res hudo je, ko pride ‘cunami’, pandemija ali drug pojav velikih razsežnosti, na katerega nismo pripravljeni in kar vedno povzroči zlom ravnovesij. Posledice imajo silno in uničujočo resonanco. Če smo v bližini epicentra, od našega odra nemara ne bo ostalo nič. In tudi če smo oddaljeni, lahko utrpimo strašansko škodo. To je situacija, na katero je biti težko pripravljen. Zagotovo pa je pametno biti dobro zasidran. Prispodoba sidra je v tem primeru vrednostni okvir; torej tisto, kar daje organizaciji notranjo čvrstost, ljudem pa vodilo pri ravnanjih in oporo v zahtevnih situacijah. Kajti, ko pride cunami, smo zgolj ljudje tisti, ki bomo zgradili nov oder.
Ljudje pa potrebujemo za ohranjanje človečnosti upanje zajeto v skupno stremljenje in zaupanje ujeto v vrednostni okvir in živeto v odnosih.
Oder, na katerem igramo, se torej premika. Ne premika se zato, ker bi si tako želeli sami, pač pa se premika zaradi morja, po katerem plujemo. V njem so neraziskane globine, znani in neznani tokovi in silnice, ki povzročajo neustavljivo gibanje. V morju je na milijone start-up planktonov. Ko pade noč se svetijo od ustvarjalnosti in, ko vzide sonce upajo, da jih poje kakšen tehnološki kit. Po njem plavajo tone civilizacijske nesnage in povzročajo izginjanje živalskih vrst, poklicev, organizacij, celih panog, ki se niso uspele prilagoditi tej, sicer sramotni situaciji, ki trka na našo kolektivno vest in zavest. Vanj se lomijo ledene gore in povzročajo naraščanje gladine, ki ustvarja vse večji pritisk na kopno, zaposlene, družine, človeštvo. V nekaterih sredinah je voda narasla že tako visoko, da teče ljudem v grlo in povzroča organizacijam težave zadržanja ključnih ljudi, izgorelosti in druga neravnovesja.
Pasti dunajskega valčka
Takšen je torej oder, na katerem igramo. Nepredvidljiv in v večnem gibanju. Prav takšen kot jazz. Če bomo na njem vztrajali s partituro predvidljivega in dorečenega dunajskega valčka, se lahko zgodi, da bomo imeli poslušalce samo še 1. januarja, 2021.
Z valčkom ni sicer nič narobe, da se razumemo. Lepo se poda k sarmam po prekrokani silvestrski noči. Poboža uho in na prestopna leta ponekod celo dvigne partnerja – okoli poldneva približno – s fotelja, da se sučejo v kuhinji ne le sarme, pač pa tudi gospodinja, ko se sozvočje lepe, modre Donave zlije v prostor.
Vidite, kakšno moč ima znano in predvidljivo? Takoj me je zazibalo v preteklost in to ravno v trenutku, ko sem vas nemara le uspela prepričati, da postaja svet vse bolj jazzovski in da se moramo zato nekaj naučiti tudi o jazzu. To je past dunajskega valčka. Lep je, predvidljiv in udoben. V njem so stvari dorečene. Vsak dela, kar mu je naloženega in ni se mu potrebno ukvarjati z iskanjem novih poti, poslušanjem težav v drugih oddelkih, prenosom informacij, so-ustvarjanjem. Vse, kar se pričakuje od nas je, da gledamo svoj notni zapis in dirigenta.
Dirigentski podij
Medtem, ko je dunajski valček ostal dunajski valček, zamrznjen v času in večno lep, se je jazz spreminjal oziroma se je pustil oblikovati številnim virtuozom v vedno nove pojavnosti. Lahko bi rekli, da se je prepustil toku in se razvijal skupaj z življenjem. To sposobnost neprestanega spreminjanja, preobražanja je pridobil med drugim zato, ker dopušča glasbenikom svobodo. Igranje ni strogo vodeno ali pogojevano, pač pa se poraja v prostoru med glasbeniki, ki so se sposobni predati kreaciji v procesu nastajanja samega. Kakšna vrhunska kompetenca! nemara vzklikate ob branju. Prav to bi potrebovali v našem podjetju. “Veste, ljudem neprestano govorim, naj bodo bolj ustvarjalni,” mi je rekel že prenekateri naročnik.
Ne zmorem povedati drugače, kot naravnost. Če stojite na dirigentskem podiju in gledate v partituro, ki ji lahko rečemo pet-letna strategija, vsake toliko ošvrknete s pogledom trombone, ki jim lahko rečemo drugače misleči, če postanejo preglasni in se, ko se obrnete k občinstvu, ki mu lahko rečemo stranka, priklonite le-temu, medtem, ko orkestru pokažete ko se sklonite, saj veste kaj, potem pač ne ustvarjate pogojev za igranje jazza.
Forma in svoboda
Pri jazzu je vodja tisti, ki postavi strukturo, doreče ritem, tempo, dinamiko in zasnuje melodijo. Torej podobno, če ne enako kot v organizacijah, kjer je odgovornost vodje ali vodstva oblikovati vizijo, strategijo, principe vodenja in vzpostaviti vrednostni sistem. Razlika pa je ta, da pri jazzu vodja, ko stopi na oder, nudi prosto pot potencialu posameznih glasbenikov. V momentu sprostitve tona v tišino, postane eden od glasbenikov. Še vedno skrbi za formo, a obenem spusti nadzor in je odprt za čudenje, kaj vse so ostali glasbeniki sposobni ustvariti v danih pogojih.
Ta voditeljska drža je tesno povezana z pojmom opolnomočenosti, o kateri se veliko govori in jo premalo udejanja.
Opolnomočenost zaposlenih ni pomembna zato, ker je to aktualno moderen konstrukt, pač pa zato, ker v pogojih negotovosti, ki so realnost, ne moremo več vzdrževati takega nadzora, kot smo ga lahko nekoč.
Vsaka nepredvidena situacija zamaje oder. Če bomo v organizacijah močni in prožni na ravni celotnega orkestra zaposlenih, bomo imeli zagotovo boljše možnosti uspevanja skozi čas.
Nadzor je za začetnike
Opolnomočenje pomeni deliti moč, znanje, pomeni zaupati interpretaciji in prepuščati odločanje tistemu, ki bo odigral svoj solo. Pomeni pa tudi zavedanje vodij, da vsega ne bodo zmogli več nadzorovati. Preprosto zato, ker postaja tempo vse hitrejši, znanja vse bolj specializirana in prepletenost vse bolj kompleksna.
Nadzor je za začetnike, je nepisani rek v jazzu. Poslanstvo vodij je, vzpostaviti pogoje in usmeritve, ki bodo ljudem nudile oporo in priložnost sprostitve potencialov, kakor tudi zavedanje, da je svoboda odgovornost dobre izbire.
Vsaka izbira pa ima, kot vemo, tudi svojo posledico. Prav zato potrebujemo vrednostna vodila, da zmanjšamo možnost napačnih odločitev in da opravijo nalogo samo-nadzora. Do tja vodi pot koreninjenja vrednostnega sistema na vse ravni organizacije in do vsakega zaposlenega. Če je to delo dobro opravljeno, se vodje lahko prepustite čudenju, kaj vse ljudje zmoremo.
V sklepu prve kolumne o voditeljskem jazzu, vam ponujam v poslušanje skladbo Fatsa Wallerja in Harryja Brooksa, Ain’t Misbehavin’ iz leta 1929. Uživajte v vzorčnem primeru igrivega so-ustvarjanja swinga.