Covid 19, ta drobceni nekaj, za kar se niti dobro ne ve ali sploh je živo bitje ali zgolj sprožilec kemijskih reakcij, je prvič poenotil cel svet na ravni konteksta v katerem živimo, razmišljamo, delamo, šolamo otroke, se odločamo, kupujemo, ustvarjamo, se povezujemo, dihamo. Se motim, če rečem, da so razmere, v katerih smo se znašli podobne jazzu?
Zapletene so in nepredvidljive. Terjajo našo izostreno pozornost za dogajanje okoli nas in obenem za bistvene reči. Budijo temeljite razmisleke pred odzivanjem, preizkušajo našo prožnost in sposobnost improvizacije. Kličejo k preseganju površinskosti, da bi zmogli nekje globoko v kaosu prepoznati porajajoče se nove forme in vrednosti. To je jazz in to je priložnost, ki jo odstiram v tokratni kolumni.
Čeravno je vprašanje ali bo čas po epidemiji zgolj obdobje pred naslednjo, na kar nas že opozarjajo, je dejstvo, da je Covidu 19 trenutno pošla sapa. Tako stojimo na razpotju med vrnitvijo k ravnanjem v času pred epidemijo in preobrazbo preteklih ravnanj na spoznanjih aktualnih izkušenj v prihodnost.
Serum resnice
Stavim na tiste, ki bodo grožnjo Covida 19 zaužili kot serum resnice o posledicah ravnanj in odločitev v preteklosti in bodo zmogli prepoznati porajajoči se napredek v dobrih odzivih na krizno situacijo ter jih znali zavestno pretočiti v nove prakse, vrednosti in miselnost.
Filozof Slavoj Žižek nas je spomnil, da vsaka globoka kriza pusti za seboj zgodbo, ki s svojo naracijo ‘posije’ daleč v našo prihodnost. Od nas je odvisno ali bomo v prihodnost ‘sijali’ z optimizmom in vznemirjenjem ali pripovedovali zgodbe o mračni prihodnosti prežeti s strahom in težnjo po vrnitvi nazaj.
Prihodnost bodo krojile organizacije, kjer bodo vodstva prepoznala in ulovila spoznanja izvita iz lastnih napak, moči posameznikov in timov, ki so pogumno zrli krizi v obraz in jih ukoreninila v načine (so)delovanja, prilagajanja, zaznavanja (novih) vrednosti in vrednot, ki vedno priplavajo na površje prav v kriznem času.
Vodje, s katerimi sem ohranjala stik v času hibernacije svetovalne dejavnosti, so enotni v refleksiji, da je kriza odstrla meglo, ki se priplazi v odnose med oddelki, med nivoji in med sodelavce in da sedaj lažje prepoznavajo prave kakovosti ljudi, dejanske težave in živeče vrednote.
Katera so torej spoznanja in katera so tista ravnanja in pozornosti, ki jih je aktualna kriza izostrila in jim daje priložnost, da sijejo v prihodnost?
Zaupanje v izgradnji
Večina organizacij prepoznava zaupanje kot temeljno vrednoto učinkovitih medosebnih odnosov, sodelovanja in zavzetosti zaposlenih. Aktualna situacija prekinitve ustaljenosti nudi nevidni meter za raven dejanskega zaupanja in obenem nevidni trampolin, ki lahko zaupanje katapultira na potenco.
Valuta uspeha v premoščanju kriznih razmer ni monetarne narave! Valuta je odnos, je (za)upanje, stkano iz kakovosti, ki jim prav aktualna situacija daje priložnost, da se izrazijo, utrdijo, zasijejo.
Voditeljske kakovosti, ki so se znašle na kriznem trampolinu so: empatija, transparentnost in perspektiva.
Empatija
Empatiji, ki je bila za marsikoga do sedaj razumljena kot premehka vrlina za herojska vodstva, je aktualna situacija samodejno sprožila možnost vklopa. Vodje, ki so bili v danih razmerah virtualno povabljeni v domove svojih sodelavcev, so nehote vstopali v družinski prostor in zasebnost. Marsikdo je prvič spoznaval razmere, v katerih živijo sodelavci, njihove družine in razmere, iz katere so prispevali svoj delež v delovanje organizacije. Odprla so se vrata priložnosti za srečanje na ravni človek-človek in ne zgolj nadrejeni-podrejeni. To je dragocenost, ki vklaplja priložnost razumevanja in (so)čutenja sočloveka v njegovi realnosti – takšni kakršna je, brez zamišljanja.
Tisti, ki so v dani situaciji odstrli pot empatiji, že tlakujejo pot okrepljenemu zaupanju. Ko je človek slišan, ko ve, da je razumljen, se počuti sprejetega in varnega ne glede na negotovost razmer. Zaupanje je s tem posejano.
Transparentnost
V situaciji, ko se moči zaradi razmer samih prerazporejajo in pretakajo med nivoji in timi in v kateri se vzvodi nadzora nadomeščajo z zaupanjem, je transparentnost delovanja vodij kritičnega pomena. Ta se ne izraža zgolj v pretoku pomembnih informacij, pač pa tudi v razkrivanju lastne človečnosti.
Verjetno v dani situaciji ni vodje, ki bi bil lahko povsem prepričan v pravilnost svoje odločitve v trenutku sprejemanja.
Princip delovanja je v kriznih razmerah podoben žongliranju na dimenzijah preizkusi-če ne deluje-spremeni.
Dejstvo je, da pri preizkušanju pač ni gotovosti. Zato so vodje soočeni s situacijo, ko morajo priznati napake na glas, opozoriti na posledice in graditi iz izkušnje pravilnejšo odločitev. Človeška ranljivost je izražena s priznanjem, da preprosto ‘ne vem vsega’ in žal ‘nimam na zalogi preverjenih receptur’. Prav ta vrsta transparentnosti je tista, ki ima moč krepitve valute zaupanja.
Perspektiva
危機 S tema kitajskima pismenkama zapisujejo Japonci besedo KRIZA; izgovori se kiki. Poleg tega, da zveni kiki vsekakor bolj prijazno kot kriza, nam ti dve pismenki odstirata tudi povsem drugačno perspektivo od našega pojmovanja krize. Prva pismenka pomeni nevarnost, druga pa priložnost.
Dvigniti se iz danih razmer in poskrbeti da se nova (spo)znanja in dobre prakse ulovijo in kodirajo v prihodnja ravnanja in miselnost, je priložnost, ki tlakuje pot novi trajnostni drži.
Čas prekinitve ustaljenosti je čas prevrednotenja in je priložnost tkanja nove, boljše prihodnosti, ki je bila še pred mesecem dni nemara zamegljena z različnimi pojavnostmi zatečenosti in obtičanosti.
Vodstva imajo prav sedaj idealno priložnost, da medle in ‘varne’ vizije in strategije pretočijo v ambicijo s karakterjem in perspektivo prežeto s pogumom in upanjem, ki bo dala krila celotnemu kolektivu, utrdila identiteto, skupnostno zavest in tržno držo.
Absolutne varnosti ni. To je zgolj doživljajska kategorija. Nekaj pa je gotovo; organizacija, ki ima jasno ambicijo, vodstva, ki premorejo empatijo in delujejo transparentno in kolektivi, ki imajo pod nogami tlak (za)upanja in povezanosti, so pripravljeni tako na novo krizo, kot tudi na čas vmes. »Svet, kot smo ga poznali nekoč, se razblinja in nihče ne pozna obraza nove ‘normalnosti’,« je trenutno situacijo povzel nemški publicist in futurist, Matthias Horx. Naj bo ta obraz preprosto lepši, pristnejši, usklajen s srčnim utripom in naj bo prežet s spoznanji, ki smo jih v času izolacije odkrivali na novo v sebi in okoli nas.
Branje tokratne kolumne spremlja skladba TAKE FIVE Paula Desmonda, komponista in saksofonista znamenitega kvarteta Davea Brubecka. Ob izidu leta 1959 je Take Five začrtala mejnik v jazzu, ker je pobegnila iz ustaljenih taktovskih načinov v raziskovanje novih možnosti. To je tudi razlog tokratnega izbora. Naj bo opomnik in spodbuda raziskovanju novih ‘taktovskih načinov’ tudi pri vodenju in v življenju na sploh. Izbrala sem izvedbo s Carmen McRae, ki z besedilom dodaja še dodatno pomensko plast – znati si vzeti čas…”Stop your busy day and take the time out to see if I’m alive”….